Pot v neznanoPot v neznano
Poletje je pred vrati in končno nam nekoliko višje temperature dovolijo, da se podamo v naravo, obiščemo hribovje in uživamo v čistem ter svežem zraku, ki nam ga ponujajo gozdovi. Že kot otrok sem imela navado, da sem ob koncu tedna veliko časa preživela v naravi. Starši so mi velikokrat govorili, da sem otrok gozda, saj sem prav vsak prosti čas izkoristila za igranje in raziskovanje gozda.
Mogoče se razlog za to skriva v tem, da smo živeli v bližini gozda, ki mi je že takrat predstavljal nekaj mističnega. Nikoli me ni bilo strah mogočnosti gozda. Še danes se zelo dobro spomnim, kako sem uživala ob nabiranju gob. To strast do gobarjenja si deliva skupaj z očetom. Nad gobarjenjem me je navdušil prav on. Ure in ure tavanja po gozdu in nabiranja gob je bilo za naju mala malica. Oče me je že zelo zgodaj podučil, katere gobe so užitne in katere ne, ter na kaj moram biti najbolj pozorna.
To so spomini, ki se jih bom spominjala celo življenje. Sprehod po bližnjem gozdu me je popeljal nazaj v mladost, ki se je še kako rada spominjam. Podoživljala sem svoje najstniške dni in se v mislih sladko smejala sama sebi. Ti prijetni občutki so me vodili po gozdni poti v neznano. Svetujem vam, da tudi vi kdaj pa kdaj zavijete na še ne poznane gozdne poti in uživate v tišini ter sprostitvi, ki jo ponuja to okolje. Zagotavljam vam, da se boste po sprehodu počutili veliko bolje.…
…